Ohranjanje notranje mirnosti s pozitivnim vplivom na odnose

Ko je velik del svetovne populacije že dolgo v karanteni, se od meseca marca dalje soočamo z raznimi omejitvami, sprostitvami in spet omejitvami in verjetno najmočneje občutimo, da nam je “odvzeta svoboda”. Ostaja občutek, da zaradi odlokov in pravil ne moremo početi, kar želimo in hočemo. Življenje je popolnoma spremenjeno, tako kot je naš svet drugačen in verjetno ne bo več enak. Vse, kar je bilo pred tem obdobjem samoumevno, je danes daleč in nedosegljivo. Ujeti smo v svoj mikro svet, obkroženi z najožjo družino, najbližjimi sosedi in le virtualno s prijatelji in sodelavci. Na nek bizaren način se je ustavil čas…

Situacija, ki je dokaj spremenila vsakdan posameznika, družine in širšega okolja, nam je marsikaj obrnila na glavo. Kot taka je popolnoma nova in večinoma neznana. Po mnenju psihologov bi jo sicer v grobem lahko primerjali z vojno, vendar je vsaka podobnost zgolj špekulacija. Dejstvo je, da ob situacijah, kot je trenutna, ljudje doživljamo stiske, ki pogosto povzročajo posttravmatski sindrom. Razlika med vojno in virusom je predvsem v dejstvu, da v vojni vidimo “sovražnika”, virusa pa ne moremo videti. Gre bolj za zavedanje, da je povsod, da je situacija resna… Realnost je vseeno videti popolnoma normalna in vsakdanja. Posledice in podrobnosti bo stroka lahko ocenila po izteku karantene, ko se bo raziskovalo, predvsem izkustveno, kaj je karantena pomenila za človeka, kako jo je doživljal in kakšne so njene posledice.

Vedno, ko se posameznik sreča z neznano situacijo, ki ga prisili, da razmišlja izven okvirjev svoje cone udobja, to povzroča določeno stisko in anksioznost. Človekova psiha je zelo zapletena, vsak od nas je edinstven. Dejstvo je, da se pojavljajo tudi simptomi, ki izhajajo iz diagnoz depresivne motnje in izgorelosti. Govorimo predvsem o kronični utrujenosti, obupu, žalosti in negotovosti, ki so povezani z visoko stopnjo skrbi, tudi povezanimi s financami in šolanjem otrok na domu, pomanjkanjem dela, čakanjem na domu…

Družine s šoloobveznimi otroki doživljajo velike izzive, saj so se družinske dinamike že po 13.3.2020 precej spremenile. Veliko število staršev je bilo primoranih pričeti z delom od doma, otrokom se je pričelo šolanje na daljavo, izobraževalne ustanove so se do nadaljnjega zaprle. Mnogi starši so v skrbeh glede zaposlitve, nekateri so na čakanju, drugi na dopustu ali delajo od doma. Otroci dnevno preko različnih elektronskih medijev dobivajo snov, ki je na urniku za tisti dan, in so zasuti s šolskim delom. Pouk poteka preko videokonferenc, spletnih učilnic, gradivo se prejema preko elektronske pošte. Nova družinska dinamika predstavlja izzive tako za starše kot za otroke.

Kako naj si družinski člani ustrezno razporedijo dnevne obveznosti in obenem ohranjajo notranjo mirnost, pozitivno naravnanost navkljub temu, da imajo starši, zlasti tisti z mlajšimi otroki, zdaj dvojno delo (svojo službo in vlogo učitelja)?

Pozitivna naravnanost je odvisna od mnogih faktorjev: kakšna je zgodovina družinskih odnosov, od števila članov, vzgoje, stanovanjske kapacitete, starosti otrok, dela in izobrazbe staršev ipd. Teorija je pogosto drugačna od prakse. Ta situacija zahteva od staršev, da uveljavijo svojo avtoriteto; seveda na primeren način ter prilagojeno otrokovim sposobnostim in starosti. Pomembno je, da ostanemo informirani o stanju, vendar ponotranjimo samo odloke in pravila, ki so sprejeti in v veljavi. Na tak način se izognemo vsem predvidevanjem in špekulacijam, ki pogosto povzročajo nastanek temnejših scenarijev, ti pa ponavadi nimajo nobene povezave z realnim stanjem.

V pomoč nam je lahko pisanje dnevnika, da si vzamemo čas zase, da z drugimi družinskimi člani skupaj kaj počnemo (kuhamo in pečemo, kreativno ustvarjamo, beremo, meditiramo, kartamo…).

Rituali nam prinašajo občutek varnosti. S strinjanjem celotne družine lahko zvečer spregovorimo o dnevu, ki je za nami, kaj je bilo dobrega, kaj nas je zmotilo, kaj bi spremenili, za kaj smo hvaležni. Zberemo predloge, se slišimo in upoštevamo. Na ta način ohranjamo medsebojno razumevanje, sočutje in se kot družina lahko na novo povežemo.

Le virtualno druženje s prijatelji in z razširjeno družino se je po anketah izkazalo kot najtežji element karantene. Za nami so številni prazniki, čas, ki se tradicionalno preživlja z razširjeno družino. Otroci so se v tem času več videvali s starimi starši, tetami in strici, sestričnami in bratranci… To letos ni mogoče. Življenje v karanteni nam je na nek način odvzelo svobodo in osebne stike z dragimi ljudmi. Živimo v času, ko so nam omogočeni video klici in na tak način lahko vzdržujemo stike, vendar nam nova socialna resničnost prinaša drugačno delovanje.

Omeniti je potrebno tudi družine z otroki s posebnimi potrebami. Ali z otroki s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Za te skupine otrok je značilno, da so v “normalnih okoliščinah” deležne strokovne obravnave tako v šolah kot v širšem kontekstu. Obravnave pri specialnih pedagogih, psihologih, logopedih, delovnih terapevtih… se trenutno ne izvajajo ali pa se nekatere izvajajo le na daljavo. Tudi v teh primerih je enako pomembna dnevna rutina, četudi jo starši s svojim omejenim strokovnim znanjem težko vzpostavljajo. Čeprav svoje otroke dobro poznajo, pogosto povejo, da je psihično naporno, saj niso opremljeni z znanjem, ki ga otrok potrebuje.

Nekatere večje osnovne šole v Sloveniji so na svojih spletnih straneh objavile kontaktne telefonske številke šolskih svetovalnih delavcev, psihologov, kamor se po pomoč lahko obrnejo tako otroci kot starši, ki težko obvladujejo trenutno situacijo, kar je vsekakor pohvalno. Specialni pedagogi v spletnih učilnicah dajejo nasvete otrokom, kako si lahko strukturirajo šolske obveznosti, razporedijo čas, se pomirijo, če doživljajo stiske ob učnem neuspehu. V Sloveniji imamo dobro razvit sistem pomoči ljudem. Aktivni so anonimni SOS telefoni, v teh časih so tudi brezplačno dostopne psihoterapevtske storitve. Trenutno potekajo pogovori predvsem virtualno, vendar je pomembno, da ima človek podporo in nekoga, ki se mu lahko zaupa. Med najranljivejše skupine spadajo osamljeni, starejši, psihično bolni, fizično bolni in tudi vsi tisti, ki so sicer obkroženi s svojci, vendar v svoji sredini niso razumljeni.

Da v tem času ohranjamo notranji mir in zmanjšujemo napetosti, se lahko poslužimo splošnih veščin ravnanja, ki jih lahko uporabimo tudi drugače: red, rituali, postavljanje mej, čuječnost in meditacija, šport, sprehodi, pisanje dnevnika, risanje, barvanje, branje, ustvarjanje, glasba…

In najpomembnejše, da imamo nekaj časa, prostora in miru samo zase.

“Če ne najdeš miru v sebi, ga zaman iščeš drugje.”  Francois de La Rochefoucauld

 

Uživajte v večkrat
nagrajenih mlečnih izdelkih