PODJETNIŠKI POPER #1 gost: Sandra Turnšek

Zgodba Mlekarne Krepko se je začela že pred 25 leti, danes ste eni vidnejših v Sloveniji, širite se tudi v tujino. Ste najmanjša mlekarna in prva ekološka mlekarna v Sloveniji, celo edini ste v Evropski uniji, ki izdeluje kefir iz kefirjevih zrn. Prejeli ste veliko prestižnih nagrad, kot je Taste Awards za najboljši okus, po vaši zaslugi naši otroci v šolah in vrtcih jedo bolj zdravo. Pravite, da ste majhni, a pogumni.

Vaš začetek sega v leto 1994, ko sta vaša starša iz držav nekdanje Sovjetske zveze prinesla živa kefirjeva zrna. Od kod ideja za ravno kefirjeva zrna?

Jaz sem zrasla ob kefirju, oče mi ga je vsak dan pripravljal iz lastnih kefirjevih zrn. To je trajalo kar nekaj časa, dokler se ni na slovenskem trgu pojavil kefir iz Bosne. Ker nam je bil kar naenkrat na voljo odličen sarajevski kefir, ni bilo smiselno več nadaljevati proizvodnje samo za našo družino, zato je oče lastno proizvodnjo opustil. Še danes se spomnim njihove embalaže z rdečim pokrovčkov, imeli smo ga stalno v hladilniku.

Po osamosvojitvi Slovenije je ta dotok iz Bosne opešal in Slovenija je ostala brez pravega kefirja. Ker nam enostavno ni bilo živeti brez dobrega kefirja, so starši prodali vse, kar so imeli, celotno svoje premoženje, in kupili propadlo zadružno sirarno v Lazah pri Logatcu ter začeli delati kefir. Sčasoma sta se odločila, da ga ponudita tudi drugim v upanju, da bi nekdanji potrošniki bosanskega kefirja prepoznali dober proizvod.

Precej romantična zgodba o začetku, takšna na glavo, brez razmisleka. Šlo je za veliko strast do tega izdelka. Celo življenje smo z njim vzdrževali zdravje. Žal je bila sarajevska mlekarna leta 1994 zbombardirana in vsa kefirjeva zrna so bila uničena. Istega leta se je začela ta naša zgodba. Takrat trga, kot je obstajal v nekdanji Jugoslaviji, ni bilo več, če bi delali to zaradi uspeha, se tega ne bi lotili, ker ni bilo ekonomske računice. Bila je res ena taka velika želja ponuditi Slovencem dober kefir, kot smo ga poznali še iz časov nekdanje Jugoslavije.

Zasledila sem, da je vaša strategija razvijati izdelke, ki jih sami pogrešate na trgu. Zdi se, da ta pristop izraža bolj vaš subjektivni vidik želja, kako pa vključujete želje širšega kroga vaših potencialnih kupcev? Če vprašam drugače, na podlagi česa se odločate, kakšne vrste izdelkov boste lansirali in na katera področja boste širili svojo ponudbo?

Vedno, ko se odločimo dati nekaj na trg, mora biti takšno, kot mi pričakujemo, da je. Če bi kakorkoli delali drugače zaradi ekonomskega okoriščanja ali da bi si poenostavljali procese in recepture, bi bilo to laganje nam samim. Prvenstveno delamo to za nas in delamo tisto, kar mi pogrešamo na trgu.

Ravno ta pristop na trg se mi je zdel zanimiv, ker mnogo podjetij pred lansiranjem najprej dobro razišče trg, da najde nišo, vi pa ste najprej izhajali čisto iz lastnih potreb, ko ste začeli proizvajati kefir za lastne potrebe in ga šele nato ponudili drugim. Danes delujete po enakem principu in očitno deluje.

Ja, naša zgodba traja že 25 let in nihče si ni mislil, da bomo prišli tako daleč. Še sami smo presenečeni, ker nam na začetku res ni bilo lahko.

Ker delate to s strastjo, je verjetno lažje premagovati vse ovire.

Vsekakor.

V vaši zgodbi je veliko NAJ-ev, če tako rečem. Omenili sva že, da ste najmanjša mlekarna v Sloveniji, prva ekološka mlekarna, edini delate kefir iz kefirjevih zrn celo v Evropski uniji. Vse to vas dela drugačne od drugih. Kako pomembno je danes biti drugačen od svojih konkurentov?

To je vsekakor prednost. Če ne bi bili drugačni, bi se že izgubili na trgu mlekarske industrije. K uspehu nas žene prav to, da si drugačen, da delaš nekaj bolje kot drugi oziroma delaš nekaj, kar drugi ne znajo ali ne morejo. In pri tem vztrajamo. Žal ni zakona, ki bi izrecno določal, kdo lahko dela kefir, ali prepovedoval proizvodnjo kefirja, ki ni narejen iz kefirjevih zrnc. Smatram, da je to zavajanje potrošnika. Ne moreš primerjati kefirja, ki je narejen po tradicionalnem postopku, s tistim, ki je narejen na osnovi praška. Tega preprosto vsujejo v mleko, kefir na ta način nastane takoj in le po okusu spominja na kefir, nima pa s pravim kefirjem nič skupnega. Naš kefir nastaja 24 ur in po postopku, ki je izjemno težak in zahteven, pogosto tudi nerentabilen.

Sem pristaš tega, da damo na trg samo nekaj, kar bi tudi sami uživali. Žal se takšen način proizvodnje dovoljuje zaradi lobijev velikih mlekarn, kajti kefir dobiva vedno večjo veljavo, ker spada med funkcionalna živila. Z njim si dejansko ohranjamo zdravje prebavnega trakta in celega organizma. Zanimivo je, da se je v začetku prejšnjega stoletja v Moskvi prodajal samo v lekarnah, potem pa je s komercializacijo prišel na trgovske police. Je zelo kompleksen fermentiran izdelek, ki vedno bolj prihaja v ospredje, zato so se zanj začeli zanimati tudi drugi proizvajalci mlečnih izdelkov.

Ali vidite majhnost vašega podjetja kot prednost ali slabost?

Če si majhen, imaš samo dve možnosti; ali jokaš ali pa se zoperstaviš ‘velikim’. Najti je treba svojo prednost. In naša je zagotovo tudi ta, da smo zaradi majhnosti zelo vitki, fleksibilni, hitro se obrnemo, hitro sprejemamo odločitve, hodimo z odprtimi očmi po svetu in imamo domišljijo. Našo majhnost sem vzela za prednost, včasih se počutimo kot trn v slonji peti, vem, da ‘velike’ stalno nekje žulimo. Zavestno smo se odločili, da delamo stvari, ki se zdijo večjim premalo donosne ali preveč komplicirane. Se pa zgodi, da ko nam nekaj uspe, bi se pa tudi sami pridružili temu uspehu. Zato zavestno delamo na močni blagovni znamki, na naši prepoznavnosti, v ospredje postavljamo našo zgodbo, drugačnost. To je tisto, kar nas dela drugačne, ker finančno zagotovo ne moremo parirati velikim konkurentom. Ravno zato smo se leta 2007 lotili ekološke pridelave mleka. Samo takrat so se nam mnogi smejali, danes bi pa to počeli vsi. Kar naprej utiramo svoje poti. In vzgib ni denar, ampak ker je to naš način življenja. Vidimo, kaj se dogaja po svetu, pa si misliš, v Sloveniji imamo stvari na dlani, pa tega ne izkoristimo. Predlagala sem, da bi šle vse mlekarne skupaj enotno v ekološko pridelavo, pa sem naletela na smeh.

Že pred časom ste se odločili, da greste v direktno dostavo kupcem, ki se je v času epidemije koronavirusa izkazala za prednost, čeprav se takrat tega še niste zavedali, kako prav vam bo prišla?

Res je, pred sedmimi leti smo začeli z direktno dostavo na dom. Zakaj, ker smo spodbujali trgovce, naj dodajo naš eko program na police, pa smo naleteli na gluha ušesa. Ljudje so si želeli naših izdelkov, pa jih niso imeli kje kupiti. Direktna dostava, seveda, trgovcem zdaj ni všeč, ker od tega nič ne zaslužijo, zdaj bi nas pa radi imeli na svojih policah. Res velikokrat orjemo ledino. Direktna dostava je izjemno zajeten projekt za nas. Popolnoma ločen distribucijski kanal od naše redne dostave trgovinam, šolam in vrtcem. Ves ta trud za njegovo vzpostavitev se je brez dvoma poplačal letos marca, ko so nastopili ukrepi za zajezitev korone.

V bistvu ste imeli celoten prodajni kanal, ki je bil edina rešitev v času epidemije koronavirusa, praktično že vzpostavljen: spletno trgovino in dostavo na dom.

Ja, to nam je omogočilo, da smo se prilagodili novi situaciji praktično čez noč. Drugače si ne predstavljam, kako bi to lahko naredili v tako kratkem času. In zanimivo, da so nas prosili za pomoč tudi ‘veliki’.

V najinem uvodnem pogovoru ste dejali, da ste najmanjši, vendar imate zgodbo in pogum. To potrjujejo tudi številna priznanja, kot npr. več nagrad Taste Awards za najboljši okus, prejetih od Mednarodnega inštituta za kakovost okusov iTQi v Bruslju, vaša mlekarna se je predstavila tudi v evropskem parlamentu. V čem vidite moč vaše zgodbe in kaj vam pomenijo vse nagrade?

Ko daš vse imetje v to zgodbo, moraš paziti, kaj počneš. Vsak napačen korak te lahko veliko stane. Še posebej zato, ker delaš s svojim proračunom in tako občutljivim izdelkom ter nočeš zapasti v past delati poceni. Zato smo mi še vedno kakovostni in v realnem stroškovnem razredu. Vemo, da delamo dobre izdelke, delamo iz sebe, zato smo se tudi odločili prijaviti izdelke na to testiranje. Želeli smo dobiti potrditev, da je naš izdelek res to, kar trdimo, da je. To je nagrada, ki največ pomeni nam, drugim pa niti ne toliko. Smo se kar namučili dostaviti neoporečen izdelek z živimi kvasovkami in mikroorganizmi do Bruslja, da so ga imeli za slepo testiranje. Sama nagrada nam ni prinesla nekega dodatnega zaslužka, je pa to za nas zelo veliko zadoščenje in potrditev, da imaš pravo vizijo in da delaš dobre stvari.

Čeprav nagrada ni imela nekega direktnega finančnega učinka, je pa zagotovo v očeh kupcev povečala vašo kredibilnost v tem, kar počnete, in na dolgi rok to zagotovo vpliva tudi na vaš ugled. Ugled pa privablja potencialne kupce.

Jaz načrtno sestavljam kamenčke v mozaiku grajenja blagovne znamke. Najprej stalna kakovost, naša največja promocija je kupec, ki ima o naših izdelkih dobro mnenje. Upam si celo trditi, da ko nekdo poskusi naš izdelek, bo pri njem tudi ostal. Dejstvo je, da se ljudje v današnji situacij odločajo na osnovi cene. Ampak skozi vsa ta leta, ko so ljudje poskusili naš izdelek iz različnih razlogov, tudi zdravstvenih, so prepoznali razliko. Vse gradimo na naši kakovosti. In ker smo majhni, nam vsaka promocija pride prav. Meni je največja nagrada, kar napišejo naši kupci o nas, kar naši ljudje na terenu doživijo in slišijo od njih, ko jim dostavljajo naše izdelke, to je daleč največ vredno. Menim, da se loči podjetnik od podjetnika, znamka od znamke, včasih so to drobne stvari. Definirajo te odločitve, ki jih sprejemaš. Če imaš veliko domišljije, si vitek, si upaš stopiti iz ustaljenih vzorcev in če delaš iskreno, je uspeh tukaj. Kupec vedno prepozna iskrenost. Prav dolgo se ga ne da ‘farbat’.

Te reakcije vaših zadovoljnih kupcev so vidne tudi na vaši facebook strani. Prav navdušena sem bila nad tako pozitivnimi komentarji vaših izdelkov in teh res ni malo.

Res je, to nam največ pomeni. Sem si pa dovolila biti malo bolj kritična. Celo v času korone, ko je skrb za zdravje na prvem mestu, še vedno posegamo po kefirjih iz praškov, in to celo neslovenskih, medtem ko na drugi strani zlivamo slovensko mleko stran, ker ga je preveč. Žalostno. Jaz bi rekla, bodimo ponosni na to, kar imamo. Cela EU bi si želela imeti takšnega proizvajalca, ampak si tega ne morejo privoščiti. Samo za primerjavo, obstajajo trije fermentirani mlečni izdelki: kislo mleko z eno bakterijo, jogurt z jogurtovo bakterijo in tremi probiotičnimi, če gre za probiotični jogurt, v kefirju so jih našli do zdaj kar 100. Kefir je najkompleksnejši probiotični napitek in tudi najstarejši probiotični napitek na svetu. To je tako močen izdelek, da preživi celo želodčno kislino in dejansko pride v prebavni trakt, kjer učinkuje. Poleg tega vsebuje tudi prebiotike, ki so hrana probiotičnim bakterijam in dajejo energijo. Tako močne so, da preživijo želodčno kislino in učinkujejo tam, kjer morajo. To je znanstveno dokazano.

Pri postopku ne moreš izolirati mikroorganizmov in kvasovk, tega je polna mlekarna, in to gre tudi na vse druge izdelke, zato vsi naši izdelki vsebujejo kefirjeve kulture. Prav zato imajo vsi naši izdelki, od masla, smetane in sira, drugačen okus kot drugi. Mnoge velike mlekarne so poskušale proizvajati kefir na tak način, ampak neuspešno, ravno zaradi tako agresivnih organizmov, ki bi lahko uničili celo proizvodnjo. V Bruslju smo ponudili sodelovanje, da v duhu povezovanja med evropskimi državami proizvajamo kefir tudi za druge države, ravno zaradi tega specifičnega načina, ki si ga drugi morda ne morejo privoščiti. S tem, da ponudijo resnično pravi kefir, bi izkazali svojim kupcem spoštovanje, na drugi strani pa je to potencial tudi za večjo prodajo. Moje mnenje je, da ni potrebno, da vsi delamo vse, naj vsak dela to, kar zna in dela dobro ter za dobro vseh. S tem bi lahko vzdrževali zdravje evropskega prebivalstva, predvsem otrok in mladostnikov. Mi bi prevzeli riziko zahtevne proizvodnje tovrstnega kefirja, na drugi strani bi pa to zahtevalo njihovo pomoč kar se tiče kapacitet, distribucije.

Zanimanje za vaš kefir je vedno večje tudi izven meja Slovenije. Ali načrtujete širjenje tudi v tujino?

Zanimanje za naš kefir res raste, k nam prihajajo predvsem iz skandinavskih držav, Italije in od drugod. Vendar bi rada ostala v nekih okvirjih, ki so še obvladljivi. Čutim se odgovorno do svojih zaposlenih in gledam tudi na kakovost življenja. Ko se širiš, to za sabo potegne ogromno enih stvari, več ljudi, več sredstev, energije, ki jo vlagaš. Sem še precej analogen tip človeka, digitalizacija in globalizacija sta mi nekoliko tuji in verjamem, da bi širjenje posla pomenilo še večje odgovornosti, ki pa jih nisem pripravljena sprejeti samo zaradi večjega prihodka. Rada imam kakovost trenutka.

Vidi se, da se borite, poskušate delati dobro ne samo zase, ampak za širšo skupnost, ste majhni in zato včasih lahek plen ali tarča velikih, pa vendar uspevate v tem, kar počnete.

Kar danes opažam, je, da ni več pristnih odnosov, da so nasmehi narejeni samo za doseganje ciljev, kazanje moči. Ni več neke poslovne kulture ali bontona. Stalno se nam dogaja, da ko lansiramo en izdelek, ga zelo hitro skopirajo. To ni moj način delovanja, ne poslovno ne zasebno. Tudi zelo direktno povem, kar me muči, in v ljudeh vidim najprej dobro.

Ali ni kopiranje dokaz, da delate dobro?

Ja, samo ne razumem, zakaj bi morali vsi delati vse. Če nekdo dela dobre jogurte ali sire, naj to dela, ker je v tem dober. Če vsi delamo vse, pada kakovost, kar na koncu najbolj občuti kupec. Nas so tudi spraševali, zakaj ne delamo kisle smetane. Ne vidim smisla, da bi pa še mi delali kislo smetano, če je že tako veliko dobrih na trgu.

Če bi vsak delal to, kar dela najbolje, in če bi Slovenija delala kot družina, bi čez noč postali neverjetno uspešni. Sama sem dala iniciativo, da bi vsi kmetje šli v ekološko pridelavo ne samo mleka, ampak tudi sadja, zelenjave, marmelad, medu in drugih izdelkov. Ustanovila sem ekološko združenje, ki bi izobraževalo predvsem vodje prehrane v šolah za vpeljavo ekoloških izdelkov v šole. Hodila sem od šole do šole, predavala, pomagala izpolnjevati dokumentacijo za razpise, dala spodbudo za spremembo Zakona o javnem naročanju. V primerjavi s takrat je danes zanimanje za to večje, kar je v redu, ampak prihaja do zlorab, na primer ekološko sadje prihaja iz drugih držav, in to me najbolj jezi. Brez lažne skromnosti bi lahko rekla, da je to, da imajo otroci danes v šolah tudi ekološko hrano, veliko moja zasluga. In največje zadovoljstvo kljub vsem oviram, ki jih je bilo treba premagati, je, da premakneš kolektivno zavest od praktično stopnje nič zavedanja o ekološki pridelavi do tega, da so zdaj v šolah narejeni ekološki jedilniki. To ti daje zagon za naprej. Vzgib so bili pravzaprav moji otroci, ki so se prehranjevali v šoli, in mi ni bilo vseeno, kaj tam jejo. Naša dejanja in pobude vedno izhajajo iz osebne potrebe po kakovostnem načinu življenja, iz neke radosti življenja. Rada se šalim, smejim in tega veselja si ne dovolim vzeti, tudi poslovno ne.

Ta iskrenost in strast, ki jo imate do dela, se čuti na vseh področjih; od tega, da ponujate kakovostne izdelke, ne samo izjemni kefir, do vaše komunikacije, vašega truda za bolj zdravo življenje vseh ljudi, otrok v šolah, da spodbujate ekološko pridelavo in še bi lahko naštevali. Vaša osebnost nedvomno vpliva in gradi vašo blagovno znamko.

Mislim, da ljudje spoznajo iskrenost. Zato si ne dovolim biti ponarejena in vedno bo tako.

Kako ste prišli do imena vaše blagovne znamke Krepko?

To je zelo zanimiva zgodba. Moj oče je bil človek inovacij, nikoli ni miroval, kar naprej je tuhtal o nečem novem. Ne verjamem preveč v naključja, zato uspeh te znamke ni slučaj. Če greš iskreno v uresničitev neke ideje, verjamem, da je to močno podprto tudi energijsko. Oče je bil vedno bolj močne postave, malo smo se šalili iz njega, da je krepak. In ob pravem trenutku se je pojavila ta ideja o imenu, besedo ‘krepko’ tudi zelo pogosto uporabljamo. Iz te šale je prišlo tudi ime Krepki Suhec, ker ni maral, da mu rečemo, da je debel, pa smo se šalili, da je pač krepki suhec. Tako je ime nastalo zelo spontano, tudi njemu v čast, ker je ideja o proizvodnji kefirja bila pravzaprav njegova. To je anekdota iz našega življenja in tistim, ki jo poznajo, vedno nariše nasmeh na obraz.

Beseda ‘krepko’ izraža neko moč, telesno, mentalno, kar lahko povežemo tudi z učinki kefirja na naše počutje.

Meni je zelo všeč, priznam, ker združuje več vidikov kreposti in lepo zgodbo.

Kako to, da ste se podjetju pridružili kasneje, da niste bili zraven čisto od začetka?

Ko postavljaš podjetje čisto od začetka, še nimaš nekih prilivov. In mi si kot mlada družina takrat nismo mogli privoščiti biti brez prihodkov. Sodelovala sem sicer pri kakšnih odločitvah, pogovorih, ampak nisem bila fizično prisotna v podjetju. Na drugi strani sem si pa želela, da se moja osebna poslovna pot najprej izoblikuje, da pridobim potrebno znanje in izkušnje. Ko sem se čutila dovolj sposobno, sem prišla v podjetje, to je bilo leta 2007, in naredila blagovno znamko Krepko močno. S ponosom lahko rečem, da je na samem vrhu. Bilo je neko logično nadaljevanje dela mojih staršev, ki sta se borila za obstoj od samega začetka, vendar sta se izčrpala, prišla so leta, prihajala je nova konkurenca, tako da so bile potrebna nova moč in nove ideje. V veliko zadovoljstvo tudi svojih staršev lahko rečem, da je danes Krepko uspešna blagovna znamka.

Ne morem mimo vprašanja o situaciji, v katero nas je pahnila pandemija. Te nenadne spremembe so zahtevale hitre in kreativne prilagoditve podjetij. Kaj se je dogajalo pri vas, ko se je to začelo, in kako ste se odzvali?

12. marca, ko sem ponoči prišla v mlekarno, sem, priznam, bila zelo na tleh, ampak sem vedela, da moram najprej dati upanje svojim zaposlenim. Mislili so, da je vsega konec. Namreč imeli smo polno hladilnico izdelkov, namenjenih za dostavo za cel prihajajoči teden, smo eden večjih dobaviteljev šolam in vrtcem, in na poti do nas sta bili dve cisterni mleka. Vse se je ustavilo, nismo vedeli, kaj naj naredimo. Mi imamo eno specifiko v primerjavi z drugimi; delamo le sveže izdelke, nimamo sterilizacije, nimamo prašenja mleka, nimamo sirarne. In ravno zaradi tega smo se znašli v izjemno težki situaciji.

Najprej smo poskusili zmotivirati delavce; tisti, ki so bili običajno na terenu, sploh niso želeli iti na teren. Poskušala sem jim razložiti, da je to čas, da pomagamo ljudem tudi tako, da jim dostavimo hrano na dom. Na srečo smo imeli to prodajno pot že dobro vzpostavljeno. Opremili smo jih z ustrezno zaščitno opremo in nadaljevali po ustaljenih postopkih. Ampak nekaj je bilo zanimivo, ljudje niso želeli odpirati vrat neznancem, bali so se za svoje zdravje, takrat je bilo še vse zelo neznano okoli obnašanja tega virusa. Naši dostavljalci so le uspeli priti do njih na osnovi dobrih odnosov, ki so si jih zgradili v tem času, zaupali so nam, kot podjetju, ki deluje že 25 let. Skratka, brez te ‘dediščine’ nam verjetno to ne bi uspelo.

Seveda pa izpada prodaje šolam in vrtcem nikakor ni bilo mogoče nadomestiti. Mi smo polno hladilnico potem razprodali ali izdelke podarili, večinoma domovom za ostarele. Uslišali so nas tudi trgovci in pospešili naročanje. Šlo je dobesedno za to ali odpreti cisterno in pustiti, da mleko izteče v kanal, ali pa kakorkoli drugače rešiti to situacijo. Zelo so nam pomagale Ljubljanske mlekarne, ki so vzele del mleka, ker imajo sterilizacijo in lahko naredijo izdelke z daljšim rokom trajanja. Prodajali smo mleko 80 % ceneje, kot smo ga kupili, in posledice se čutijo še danes. Nismo še čisto ‘splavali’. Po prvem valu je potem prišlo še poletje, ki je za nas manj ugodno obdobje zaradi visokih temperatur, in takrat ljudje kupujejo manj tovrstnih izdelkov. To sta bila kar dva velika udarca za nas, ki sta prinesla šestmesečno sušno obdobje. Razočarana sem nad vedenjem države, ki v teh situacijah ni bila ravno v pomoč. Nismo branža, ki bi lahko delala od doma. Krava daje mleko vsak dan, ne moreš ji reči, zdaj se pa ustavi, ker nimamo komu prodati izdelkov. Mi smo predelovali, pa nismo niti vedeli za koga.

Kako si pa napolnite baterije, posebno ob takšnih stresnih situacijah?

S humorjem. Rada imam življenje. Veliko imam svojih sistemov samopomoči. Znam se izklopiti, ko pridem domov, ne razmišljam nič. Znam uživati trenutek. Grem na potovanja, prakticiram transcendetalno meditacijo. In če jaz verjamem v nekaj, da mi pomaga, mi pač pomaga. Veliko zadovoljstvo me navdaja, ko vidim zdaj že odrasle otroke in si mislim, nekaj sem pa naredila prav. Rada uživam življenje na polno. Minili so časi, ko sem se pehala za nekim uspehom, bila na vseh koncih, a hkrati brez nekega osebnega zadoščenja. Ko sem zares spoznala samo sebe in ko spoznaš, kaj je bistvo življenja, začneš res dihati in delati stvari tako, kot si želiš.

Ta pandemija nas uči ravno to, sicer na zelo krut način, spoznati bistvo življenja. Edino, kar bo resnično preživelo, so osnovne človeške vrednote.

Absolutno se strinjam s tem. To je tudi moje vodilo. Pa še nekaj bi rada dodala, obožujem to svojo žensko energijo v sebi. Ko ženska prepozna to energijo, ki ji je bila položena v zibelko, ko jo po letih pehanja izgubi in ponovno dobi nazaj ter resnično zaživi, se ji odprejo mnoga vrata. Ampak moraš biti pri tem iskren in ljubiti to, kar si.

Še eno kratko vprašanje, kaj so tiste ključne stvari, ki delajo blagovno znamko močno?

Prava energija ob trenutku nastanka in iskrenost. Potem pa razni instrumenti, kot je promocija ob pravem času, in pa zgodba, danes ni pravega marketinga brez zgodbe. Mi jo imamo, pravo in neizmišljeno, kar ljudje čutijo skozi vse, kar počnemo. Pomembna je tudi interpretacija zgodbe, sporočil, ki morajo biti blizu ljudem, ne sami sebi namen. To pa lahko narediš le, če zgodbo zares živiš. In najpomembnejše je še vedno imeti kakovosten izdelek, brez tega ne gre. Naša najboljša promocija je kakovost naših izdelkov, ki jih brezkompromisno dostavljamo že od leta 1994.

Sprašuje: Simona Zajc

 

Uživajte v večkrat
nagrajenih mlečnih izdelkih

[]